»Moje ime je Jana. Rojena sem bila v Bosni in Hercegovini. Septembra 2004 sem se preselila v Slovenijo, da bi nadaljevala svoj študij. Bila sem zelo osamljena, dokler nisem spoznala Slovenke z imenom Romana. Ponudila mi je, da lahko začasno živim v njenem stanovanju, in ker je bila zelo prijazna do mene, sem ji popolnoma zaupala. Da bi se lažje preživljala med študijem, sem iskala priložnostna dela. Sredi oktobra je Romana prišla domov in rekla, da mi je uredila razgovor za službo v računovodskem podjetju. Po tem je nisem videla nikoli več ...

Naslednje jutro sem odšla na razgovor, kjer me je sprejela neka ženska. Po 10 minutah pogovora sta v pisarno vstopila dva moška in me odvlekla v avto. Vpila sem in se upirala, vendar ni nič pomagalo. Prevezala sta mi oči in me odpeljala v neko sobo. Ker sem se upirala, sta me nekajkrat posilila in brutalno pretepla. Vbrizgala sta mi heroin, vzela vse moje stvari in me oblekla v izzivalna oblačila. Vsak dan sta mi pripeljala od 6 do 10 strank in v štirih mesecih smo zamenjali okrog 10 lokacij. Moški, ki so prihajali, so bili različnih starosti, različne izobrazbe, vezani, samski, pogosto policisti in kriminalisti. Dostikrat sem bila neznosno lačna, večkrat tudi še pretepena. Kadar so me peljali na drugo lokacijo, so mi prevezali oči, me slekli do nagega in zavili v rjuho. Ves čas so mi grozili; če bi zbežala, bi ubili mojo malo sestrico, ki je živela v Bosni.«

Konec januarja 2005 sem kljub temu zbežala. Ta dan je bil nenavadno tih in nihče ni prihajal v mojo sobo, zato sem začutila priložnost za pobeg. Pomagala mi je oseba, ki me je nekoč pomagala ugrabiti – ženska, h kateri sem prišla na razgovor za službo. Nekaj dni pred mojim pobegom je skozi špranjo pod vrati v sobo potisnila moj potni list.